Z Dobrno sva se znova srečali pred dvema letoma, za cela dva tedna, tja me je poslal zdravnik, da se sestavim, sploh fizično, po prestanem zdravljenju raka.

Zatrdim lahko, da so najina srečanja z ljudmi v Tolminu prijetna in nikoli nimam slabega občutka, da bi se nama kdo rad za vsako ceno izognil.

Prijateljica v vijoličnem, gospa na tleh v sivem, z odprtimi usti, brez glasu. Medtem ko se tukaj izrekajo zaobljube, sem jaz videla, kaj ta smrt dejansko je.

Prejšnjo nedeljo smo bili na izletu, med drugim smo si ogledali vaško cerkvico, kjer so tu in tam maše, vsaj tako menda piše na vratih.

Dolgo je odraščala. Mnogi smo ji nevede pomagali.

Prosim samo za drobtinice. In sploh ne zase! Za Janeka, ker kot veste, nima glasu, ne zna povedati, ne zna prositi, še manj zahtevati.

Včasih pride trenutek, ko življenje postavi človeka pred zid. Ko mu vzame domovnico, ime, pravico do zdravnika, do dela, do lastnega otroka. Ko življenje reče: »Poglejmo, ali res zmoreš.«

A se res moram tako dreti in ga spravljati v zadrego pred sosedom, ki je tako rekoč na pragu, je sikal cenjeni soprog.

Oblački so rudeči … kaj nek pomenijo? Da vsi ti mladi fantje … Moja generacija pozna nadaljevanje.

Če bi lahko videla v njegove misli! Gotovo je vsakokrat jezen name, ker ga pač spravim v takšno situacijo, ko ga je strah in ne more tega strahu premagati.

Ko sem stala na robu pločnika, sem za sabo zaslišala zoprni glas ene od sosed iz novega naselja: »Kaj se tukaj šetate s psom? To je privatno zemljišče.«

Nekoč jutranji ritual – kava in časopis. Danes pa zasloni, kjer se dogaja vse, resnica in laž. Ali tiskani mediji sploh še imajo prihodnost?

Na lep sobotni dan smo se malo uredili in jo mahnili na prireditev Slovenka leta. Janeku takšne dragocene izkušnje omogočijo vedenje, s katerim ne izstopa ...

Bolj je jasno, da Slovenija o marsičem ne odloča sama, bolj se med ljudmi krepi prepričanje, da so vse niti v njihovih rokah. V mislih imam civilne iniciative.

Te dni šteje moja Tonka dve leti. To je moja psička, nisem vam je še omenjala ...

»Pridite sem, preden jo ubijem! Fotograf mi bo pomagal in njegova asistentka tudi! Na sodišču si bomo delili krivdo!« se je babica drla v telefon ...

Zmerjanje, poniževanje, zaničevanje, skrajna aroganca, pohlep … In nihče nič. Betežnega Bidna se je lotil vsakdo, norega Trumpa se očitno nihče.

Žal ne bom zares slišala vaših komentarjev, si pa mislim, da se boste v marsičem strinjali z menoj. Zaradi lastnih izkušenj, ki jih imate ...

Ni pomembno, če si grešila, pomembno je, da si preživela te napake. Da si jih prebolela in se iz njih učila.